Prvič so dornberški zvonovi omenjeni že leta 1593, ko je bil v Dornberku apostolski vizitator oglejskega patriraha Franco Barbaro. Ta je pregledal cerkev in delo takratnega duhovnika Štefana Jalliga. Med drugim je vizitator ugotovil, da ima cerkev dva zvonova, ki sta bila nad vhodnimi vrati na levi strani.
Zvonovi so v dornberški župniji v dvajsetem stoletju delili težko usodo z ljudmi. Tako v prvi kot drugi svetovni vojni jih je pobrala vojska.
Leta 1916 so bili v zvoniku trije zvonovi s skupno težo 3092 kg (1692kg., 900kg., 500kg). Toda avstro-ogrska država jih je odvzela in prelili so jih v topove.
Po prvi svetovni vojni so bili nabavljeni novi zvonovi, največji je imel 1847 kg. Naredila jih je livarna Broili iz Vidma. A desetega oktobra 1942 je po ukazu italijanskih oblasti ista livarna zvonove odvzela in jih odpeljala, da bodo uporabljeni kot surovina za vojaške namene.
Isto se je zgodilo tudi z zvonovi cerkve sv. Lovrenca. Italijanska oblast je med vojno odvzela oba večja zvonove, pustili so le najmanjšega.
Že leta 1945 tik pred božičem pa so verniki iz Zalošč kupili dva nova zvonova, ki jih je vlila livarna Broili. Od takrat v zvoniku vabijo k molitvi spet trije zvonovi, ki so težki 849, 618 in 318 kg. Vsi trije so posvečeni sv. Lovrencu, le na največjem je poleg tega še napis: »Žrtvam vojne in dušam oznanjam večni mir«.
Leta 1947 še pod zavezniško upravo je župnik Godnič poskrbel, da je tvrdka Broili vlila tudi za Dornberk štiri zvonove. Veliki zvon (1429 kg uglašen na udarni ton c1 -5/16) je bil posvečen Kristusu Kralju, Srednji zvon (927kg glas es1 +4/16) je bil posvečen Brezmadežnemu srcu Marijinemu in mali zvon (502 kg glas g1-5/16) je bil posvečen sv. Jožefu. Nabavili so tudi nov zvon za Tabor (102 kg), ki je bil posvečen sv. Trojici.
Zvonovi so bili plačani s prostovoljnimi darovi vernikov in pa z odprodajo nekaj cerkvenega zemljišča. Ko jih je pregledal nadškofijski kolavdator Albin Martinčič, z njihovo kvaliteto ni bil najbolj zadovoljen.
Električno zvonjenje je 1970 nadomestilo cerkovnika. Takrat je bila tudi montirana v zvoniku nova električna avtomatična ura. Leta 1975 pa je firma Clocchiatti postavila zvonove na železno ogrodje, kar pa je bila slaba odločitev tako z glasovnega kot statičnega vidika.
V okviru vojne odškodnine, ki jo je Italija morala plačati Jugoslaviji, je bilo tudi povračilo za odvzete cerkvene zvonove. Vendar zvezna jugoslovanska vlada tega denarja ni nikoli vrnila Cerkvi. Če so verniki hoteli imeti zvonove, so jih morali kupiti ponovno iz svojega žepa.
Pritrkovalec Andrej
Še prav posebej se zahvaljujem našemu g. župniki Ivanu Albreht za vse podatke o naših zvonovih
